FILM IN PLES, JE TO KOMPATIBILNO? Za začetek bi bilo morda najbolje, da definiram pojem plesa. Ko se bom v pričujočem referatu sklicevala na ples, s tem mislim sodobni ples, ki se je razvijal (in se še vedno) vse od začetka dvajsetega stoletja z odcepitvijo od klasičnega baleta. Njegova poetika išče drugačne forme izraza in drugo kvaliteto gibanja. Torej ples in film. Vsi vemo da, gledališče na filmu umre – je tako tudi s plesom? Dobro, pomislim na musical in tam vidimo, da se mediji plesa, glasbe in filma lahko združijo. A tam je prisotna zgodba, ki vodi dogajanje in gledalec zato lahko lažje sledi misli filma. Kako pa to doseči z abstraktnim plesom, da stvar ne bo izpadla le kot video spot, res da z dobro fotografijo in montažo, a to je tudi vse. Kako torej posneti plesni Film? – pravim Film z veliko začetnico, saj tu mislim na film kot umetnino, ki na gledalcu pusti pečat videnega. Skozi analizo plesnih filmov skupine En-knap bom poskušala doreči, ali se dve umetnosti – ena abstraktna, druga narativna lahko prepleteta in združita v neko novo umetniško celoto.
O IZTOKU KOVAČU IN EN-KNAPOVCIH Iztok Kovač, solist, koreograf in ustanovitelj mednarodne plesne skupine En-knap, poseduje eno tistih ustvarjalnih energij, ki mu omogoča, da slovenski sodobni ples prenaša v mednarodni prostor. Njegova strma pot navzgor se je pričela s plesnim solom Kako sem ujel sokola leta 1991. Po naslednji predstavi, ki jo je napravil v Leuvenu (Belgija) – Razširi krila (Slon nerodni) leta 1993, se mu je dokončno izoblikovala ideja o lastni skupini. Formiranje skupine pa ni samo vprašanje izbora plesalcev, temveč predvsem definiranje načina dela in medsebojnih razmerji med posamezniki, ki jo sestavljajo. Vloga koreografa naj bi bi bila predvsem posvečena ritmom in strukturi, skozi katero se posamezne ustvarjalne iniciative združujejo v zaokroženo celoto. Tako za Kovača plesalec ni a priori ustvarjalna osebnost. Njegov potencial praviloma sestavljajo določeni registri plesnih in gibalnih tehnik, ki postanejo ustvarjalno orodje šele, ko se plesalec preneha brezpogojno zanašati in opirati nanje. Vrednost in pomen tehnike se pokaže, ko je uporabljena kot medij, prek katerega se plesalec iz svojega sekundarnega, izučenega gibalnega telesa ponovno spusti v svojo primarno, intuitivno, nezavedno telo. Kovač pogosto imenuje glasbeno partituro scenarij predstave, a ob glasbi je zanj najpomembnejši film. Saj kot pravi ni bistven gib temveč misel. Kot točka reference se v njegovem delu pogosto pojavlja njegovo rojstno mesto Trbovlje – rudarsko mesto in hkrati slovenski simbol sivega, onesnaženega in pozabljenega pejsaža socialistične težke industrije. Vračanje v rojstno mesto pa ne gre razumeti le kot osebni sentiment, temveč kot vračanje k izvorom lastne telesne konstitucije, ki se je izoblikovala obkrožena s telesi delavcev in rudarjev. Seveda pa se ruralne Trbovlje v Kovačevih koreografijah neprestano srečujejo in transformirajo ob stiku z urbanim ter tako vplivajo na telo plesalca oziroma na energijo vsakega posamičnega dela, pa naj bo predstava ali film. Od leta 1993 je tako skupina En-knap ustvarila naslednje predstave: Struna in Želo – prvi dotik 1996 Zakonitosti kobre 1997 Daleč od spečih psov 1999 Emanatio Protei 2000 Popoln korak? 2001 Hu Die 2001/02 Ter filme: Narava Beso 1994 Vrtoglavi ptič 1997 Dom svobode 2000 Skupina s svojimi predstavami in filmi v glavnem gostuje izven Slovenje, kjer so doživeli več kot 180 ponovitev na večini pomembnejših mednarodnih plesnih odrih in številnih festivalih. Na tem mestu bi omenila le še filmske nagrade: Art Film Int. Festival 1997, (Treničianske Teplice, Slovaška) Nagrada župana mesta Trenčin za film Vrtoglavi ptič Slovenski filmski maraton 1997, (Portorož) Nagrada avtorski ekipi filma Vrtoglavi ptič za najboljši film leta v Sloveniji Grand Prix International Video Dance 1997, (Stockholm, Švedska) Prva nagrada v kategoriji Video Dance za film Narava Beso Springdance Cinema Awerd 1998, (Utrecht, Nizozemska) Poseben izbor žirije za film Vrtoglavi ptič Art Film Int. Festival 2000, (Treničianske Teplice, Slovaška) Nagrada The Golden Key za film Dom Svobode
FILMI Narava Beso (1994) koncept in koreografija: Iztok Kovač režija in montaža: Patrick Otten, Iztok Kovač direktor fotografije: Patrick Otten
nastopajo: Maja Delak, Eva-Maria Michel, Rebecca Murgi, Juho Saarinen, Carmelo Scarcella, Iztok Kovač violina: Eva-Maria Michel kostumografija: Isabelle Lhoas
Ta film na eni strani odkriva povsem osebni odnos Kovača z realnimi ambienti rojstnega mesta, na drugi strani pa v umetniški artikulaciji ta odnos dobiva širšo konotacijo in se oblikuje v poetsko strukturo razumevanja aktualnega sveta. Dogajanje se odvija na sedmih lokacijah: Lakonca pod Bukvo goro – opuščeni dnevni kop rjavega premoga Vasle v Kleku – opuščen kamnolom laporja za cementarno Retje – prostor za odlaganje opuščene opreme rudnika Trbovlje Neža – Agnes – odlagališče, opuščeno območje dnevnega kopa Mitovški slap pri železniški postaji Trbovlje potok Medija tik ob izlivu v Savo, v katerega poteka separacija premoga Pauher – generator, opuščeni objekt stare termoelektrarne Vsem tem objektom je skupno to, da se je v nekem drugem času, v preteklosti tam odvijalo aktivno fizično delo. Delo s svojo silovito fizično dinamiko, ki je tekmovalo s strojem – podoba delavca kot simbolna vrednota preteklega socialističnega režima. Kovač v ta prostor, zaznamovan z aktivnostjo dela, ki se je po svoji zgodovinski nujnosti ustavilo, postavi skupino plesalcev. Ti pa, presenetljivo, tam ne plešejo, temveč bolj prisluškujejo oddaljenim zvokom in ritmom in če se že gibljejo, se gibljejo pazljivo in premišljeno, kot bi sledili energetskim tokovom, ki so vpisani v tla, po katerih se premikajo. Ritualnost gibanja še poudarja gibanje kamere, dvojna ekspozicija ter zanimiva montaža.
Vrtoglavi ptič (1997)
koncept in koreografija: Iztok Kovač režija: Sašo Podgoršek ustvarjalci in izvajalci: Maja Delak, Antoine Lubach, Mala Kline, Iztok Kovač, Kathleen Reynolds, Jordi Casanovas Sempere, Claudia de Serpa Soares vokal: Aleš Hadalin godalni quartet Enzo Fabiani skladatelj glasbe: Boris Kovač direktor fotografije: Sven Pepeonik
V tem filmu se združita svet rudarjev, ki že zapada v polpreteklost ter svet sodobnega plesa, ki aktualizira rudarsko odmiranje. Spoj je vrtoglav, kot zapiše Eda Čufer, nasmehi in komentarji rudarjev, ki gledajo nastop plesalcev v njihovem delovnem prostoru. Zanimiva je tudi podoba golega ženskega telesa, ki se tušira v ambientu moške intimnosti v spoju s podobo golih rudarjev, ki se umivajo po napornem delu. Dva svetova, ki čutita obojestransko prisotnost, vendar se v resnici ne moreta videti, dotakniti. Ples kot tak stopi v ozadje in telo zaživi kot socialno zaznamovan individuum. Kot rudarjeva želja prebiti zemljo je Kovačeva vizija prebiti nebo. Povzpne se na 360m visok dimnik trboveljske Termoelektrarne. Pol človek, pol ptič, ki nosi v sebi letenje, pa vendar ne more poleteti. Vrtoglavi ptič je tako filmski esej o (plesnem) telesu, o njegovih mejah, ki so obenem meje živega. Onkraj tega kamera nima več moči… Vrtoglavo v dno duše.
Dom svobode (2000)
koncept: Iztok Kovač, Sašo Podgoršek koreografija: Iztok Kovač ustvarjalci in izvajalci: Michael Ruegg, Jordi Cortes Molina, Mala Kline, Maja Delak, Jordi Casanovas Sempere, Ana Stegnar, Iztok Kovač, Aleš Hadalin režija: Sašo Podgoršek izvirna glasba in oblikovanje zvoka: Thierry de Mey direktor fotografije: Sven Pepeonik montažerka: Vesna Nikolovska Kržičnik režija črno bele sekvence: Thierry de Mey montaža črno bele sekvence in montaža zvoka: Rudi Maerten kostumograf: Uroš Belantič scenografija: Iztok Kovač, Sašo Podgoršek Dom svobode bi lahko označili za kodo vseh prostorov svobode, ki jih skuša umetnik ustvariti, ko se hoče povzpeti nad običajnost vsakdana. Dogajanje je poudarjeno z asociativnim konkretnim zvokom, ki ga je mogoče izvabiti iz prostora samega in ki razkriva slušne sledi nekdanjih proizvodnih procesov – da, seveda tudi v tem filmu se Kovač vrača v Trbovlje, a kot, da so vedno nekaj drugega, kot da se spreminjajo skupaj z njim. Intenzivnost barv je prav osupljiva – Podgorškek je s tem načrtno presekal siceršnjo sivino Trbovelj in tamkajšnjega življenja. Plesna improvizacija v okolju kjer obstaja le rutina. Vznemirljivo.
NEKAJ MISLI ZA KONEC Čeprav sta filme delala dva režiserja pa vseeno opažam, da skozi njih teče nekakšna rdeča nit. Filmska poetika se združi s poetiko plesa, prostora, glasbe in najpomembnejše – misli. Tako nas filmi potegnejo v svoje dogajanje – dogajanje skozi montažo, gibanje kamere, izbire prostora, glasbe in giba. Detajli gibanja, ki bi se na odru izgubili se tu razbohotijo, a kot da ni pomemben samo gib; tisto kar resnično dela atmosfero je človeški dih – vdih in izdih med skokom, padcem ali pa v pesmi Aleša Hadalina. Človeški posegi v prostor – z odrivanjem zraka, s premagovanjem težnosti, z graditvijo urbanosti “and last but not least” s fascinacijo nad ohranitvijo dogodkov, spominov – s filmom, ki na novo odkriva že videno ter spreminja preteklost, prihodnost pa tudi trenutek realnosti. Dva medija film in ples združena v homogeno celoto – SVOBODA JE V VRTOGLAVOSTI NARAVE!
VIRI Internetna stran zavoda En-knap Ogled filmov in predstav
Ta prispevek je na portalu publikacije.net objavil/a Daša Lakner dne 2006-10-04.
